MOJ POGLED NA ODRAŠČANJE

Odraščanje je zame del življenjske poti, na katero se mora prav vsak človek podati. Za nekatere je ta pot  strma, za druge pa manj. Moja pot, po kateri sedaj hodim,  je solidna. Ni pretežka in ne prelahka, lahko bi bila še boljša. Seveda pa se vsake toliko časa pojavijo na tej poti ovire, katere moram premagati, toda  vem, da me bodo izoblikovale, s pomočjo njih se bom učila. Dobro se zavedam, da je šola moja prva stvar in z znanjem,  ki ga bom še pridobila, se mi bodo  odpirala vrata v svet. Seveda pa si vsak želi, da bi bil njegov svet oziroma njegovo življenje čim lepše. Tudi jaz, Ana, si kot štirinajstletnica želim čim več lepih trenutkov, zato se trudim biti čim bolj dobra po duši, da sem prijazna, spoštujem druge, predvsem z namenom, da bi bilo tudi življenje ljudi okoli mene čim lepše.

Odraščanje je lahko včasih res težko, saj tako rekoč iz otroka prehajaš v odraslo, odgovorno osebo. Tudi jaz sem najstnica in moram priznati, da je včasih naporno. Sem človek tihe in mirne narave, ampak ko me  kaj razjezi, sem pa lahko zelo glasna, včasih celo preveč. Sem tudi bolj trmasta, kar je včasih prav, saj s tem dosežem cilje,  ki sem si jih zadala. Včasih pa me trma pripelje v situacijo, ki si je ne želim.

Zna pa biti življenje tudi nepredvidljivo, s pastmi, navarnostmi …

Na vsakem koraku svojega življenja moram paziti na nevarnosti, tudi na to, s kakšnimi ljudmi se bom družila.  Lahko spoznam ljudi, ki so prijazni, prijateljski, ki me spoštujejo in  mi dajejo v življenju dobre nasvete in spodbudne besede, ki mi pomagajo in dajo samozavest, da lažje dosegam svoje cilje, ki sem si jih zastavila. Lahko srečam ljudi, ki so dvolični, neiskreni, pred tabo so prijateljski, za tvojim hrbtom pa obrekujejo in ti zabadajo nož v hrbet. Želim si, da bi se takim ljudem lahko v življenju čim bolj izognila. Ampak kako? Ne vem. A mislim, da se bom tega lahko naučila le iz izkušenj, ki mi jih bo življenje postavljalo na poti odraščanja, pa ne samo na poti odraščanja, ampak na poti skozi življenje. Kot tretje  pa lahko srečam ljudi, ki so nesramni, prepirljivi in čakajo na vsakem koraku trenutke, da se bom lahko sprla z njimi. Ampak vsak človek bi tudi tem ljudem moral dati priložnost. Mogoče le niso tako slabi,  kakršne se kažejo navzven in v resnici znajo prisluhniti sočloveku. Moram pa se paziti ljudi, ki me lahko speljejo na stranska pota, npr. postanem del družbe, v kateri je droga, začnem popivati, krasti ali pa celo ubijati.

Ko pogledam današnji svet, opažam, da je čedalje več  ljudi, ki so nestrpni do sočloveka, sočutje jim je tuje. Vedno več jih gleda samo na zunanjo podobo. Vse več je posmehovanja oz. izključevanja ljudi druge rase, vere in invalidov. Ne razumem, zakaj tudi njim ne damo priložnosti, da se pokažejo in izkažejo kot ljudje, vredni dostojnega življenja. Zavedam pa se, da se nikoli ne bodo vsi ljudje strinjali z mano in z mojim mišljenjem. Tudi jaz moram biti strpna in prisluhniti drugim,  mogoče se mi bo njihovo mišljenje zdelo celo boljše od mojega. Navsezadnje pa moram ostati zvesta tudi sama sebi, kdaj zastopati svoja stališča in najpomembnejše,  verjeti vase in v svoj uspeh. Seveda pa bo na poti do uspeha življenje od mene zahtevalo mnoge  preizkušnje. Ampak prav nobena izkušnja me ne sme tako razočarati, da bi se pod njeno težo zlomila, ampak mi mora novo moč, ki me bo pobrala in dala vedeti, da sem se iz te napake tudi nekaj naučila.

In zato, če  veš, kaj v življenju želiš, ni tako težko. Vem, da bo življenje predme postavljalo še mnoge preizkušnje in iz vsake še tako slabe preizkušnje se bom morala nekaj naučiti, da bom odrasla v modrega človeka.

                                                                                                                                         Ana Pogorevc

 

(Skupno 28 obiskov, današnjih obiskov 1)